r/Formula1Slovenija

​

19.januarja 1958 je Stirling Moss na veliki nagradi Argentine zmagal s Cooperjem T43 zasebne ekipe Roba Walkerja. Za njim sta končala Ferrarijeva dirkača Luigi Musso in Mike Hawthorn. Na prvi pogled še ena zmaga velikega dirkača, vendar je imel zmagovalni avtomobil posebnost, ki jo danes jemljemo za samoumevno: motor je bil nameščen za voznikom. To je bila prva zmaga takšnega dirkalnika na dirki svetovnega prvenstva Formule 1.

Moss je dirko začel s sedmega mesta. Njegov nastop s Cooperjem je bil dogovorjen tako pozno, da so morali avtomobil v Argentino prepeljati z letalom. Na stezi se je nato znašel pred nalogo, ki je zahtevala precej več kot samo hitre kroge. Proti močnejšim tekmecem je moral izkoristiti prednosti majhnega dirkalnika in predvsem poskrbeti, da bi pnevmatike zdržale do cilja.

Cooper je izhajal iz dirkalnika Formule 2 in uporabljal Coventry-Climaxov motor s prostornino 1.960 kubičnih centimetrov. Na startu je bilo deset avtomobilov, vendar se je za Petra Collinsa dirka končala, še preden se je zares začela: ob speljevanju je na njegovem Ferrariju odpovedala pogonska gred.

Sprva je vodil Hawthorn, nato pa ga je prehitel domači favorit Juan Manuel Fangio z Maseratijem. Moss se je medtem prebijal naprej. Hawthorn je zaradi padca oljnega tlaka zapeljal v bokse, Fangio pa je moral ustaviti zaradi poškodovane pnevmatike. Vodstvo je tako prevzel Cooper.

Fangiev Maserati je imel tudi težave s pregrevanjem. Za sezono 1958 so se spremenila pravila glede goriva, nekateri motorji pa so bili prvotno zasnovani za goriva na osnovi alkohola. Prehod na bencin je zato prinesel dodatne težave. Moss je medtem vozil naprej, vendar njegova največja skrb niso bili motor ali tekmeci, temveč vse bolj obrabljene pnevmatike. Sodobno poročilo revije Motor Sport opisuje, da je zaradi njihovega stanja precej zmanjšal hitrost. Menjava koles bi bila za Cooperja preveč zamudna.

Vsako Cooperjevo kolo je bilo pritrjeno s štirimi vijaki. Mehanik Alf Francis bi za postanek potreboval približno dve do tri minute, medtem ko so tekmeci s hitrejšim sistemom pritrditve koles in več mehaniki izgubili precej manj časa. Moss in Francis sta zato pripravila načrt: dovolj goriva za celotno razdaljo in nobenega postanka.

Tega pa Ferrariju nista nameravala povedati. Moss je pred dirko govoril o času, ki ga bo izgubil pri menjavi pnevmatik. Ko je pozneje vodil, je Francis ob njegovih prihodih mimo boksov kazal rezervno pnevmatiko. Moss mu je pomahal in nadaljeval. Musso je pričakoval, da bo vodilni prej ali slej zapeljal na menjavo, zato sprva ni dovolj odločno zmanjševal zaostanka.

Štirinajst krogov pred koncem je Moss na zadnjih pnevmatikah že opazil platno. Ferrari je nazadnje ugotovil, da postanka ne bo, in Mussa spodbudil k hitrejši vožnji. Toda časa je zmanjkalo. Moss je ciljno črto prečkal z vsega 2,7 sekunde prednosti. Njegova zmaga je pokazala, kaj lahko doseže lahek dirkalnik z drugačno razporeditvijo motorja, če dirkač njegove prednosti poveže s premišljeno taktiko.

Pri tej zgodbi je posebej zanimivo, da je rešitev izšla iz očitne slabosti avtomobila. Počasna menjava koles je narekovala drugačen načrt, Moss pa ga je uspel izpeljati vse do cilja. Tekmeci so čakali na izgubo časa v boksih, ki je nikoli ni bilo.