u/Less-Vacation2153

Kot študentka ZF Ljubljana bi rada dala iskreno opozorilo vsem, ki razmišljate o študiju na tej fakulteti. Če imate možnost, resno razmislite o drugih fakultetah (Celje, Novo mesto ipd.), ker je moja izkušnja z ZF Ljubljana zelo slaba.

Sploh ne vem, kje začeti, ker je nepravilnosti in absurdov ogromno. Če razmišljate o izrednem študiju: ne. Resno. Študij ni niti približno prilagojen zaposlenim ali izrednim študentom. Iskreno povedano, še redni študenti komaj dohajajo tempo. Urniki so pogosto celodnevni, praksa od 7.00 do 13.00, potem pa obvezne seminarske vaje do 17.00 ali celo 18.50. Poleg tega urnike spreminjajo skoraj dnevno, zato si je praktično nemogoče karkoli organizirati vnaprej.

V prvem letniku vas pri predmetu PP čaka profesorica, zaradi katere je več študentov obupalo nad študijem. In govorimo “samo” o kolokviju, ki pa ga moraš narediti, sicer padeš letnik. Pri predmetih, kot sta Prva pomoč in Nujna medicinska pomoč, sem pričakovala kakovostno in uporabno znanje, na koncu pa sem največ odnesla iz lastnega učenja in samoiniciative.

Kolokvija pri teh predmetih pogosto izgledajo kot neka improvizacijska predstava. Dobiš pacienta z nekim urgentnim stanjem, ki ga profesorica sproti spreminja, med postopkom ti “odpove” EKG, pričakuje pa se, da boš vse perfektno rešil. Večina študentov na koncu sploh ne razume, kaj se je dogajalo. Profesorica si je po opravljenem ITLS izpitu prisvojila še NMP v tretjem letniku, čeprav se po kompetentnosti in dejanskih izkušnjah ne more primerjati z nekaterimi drugimi profesorji, predvsem moškimi predavatelji, ki dejansko prihajajo iz urgentne medicine in imajo prakso iz terena.

Ko sem se vpisala, sem pričakovala, da bodo nosilci predmetov strokovnjaki z dejanskimi izkušnjami na svojem področju. V realnosti pa ena profesorica pokriva več različnih predmetov skozi več letnikov. Profesionalizem pomeni biti strokovnjak za eno področje, ne pa da vsak “spiše slajde”, ki jih danes lahko naredi že ChatGPT.

Tudi organizacija izpitov je katastrofa. Profesor sociologije v drugem letniku daje pri pisnem izpitu minus točke, izpit pa traja 10 minut, čeprav pravilnik določa eno šolsko uro. Poleg tega ga je pri predavanjih zelo težko razumeti.

Ironično študij vsebinsko niti ni tako težak ,težko je predvsem to, da si cele dneve na praksah in obveznih vajah. Na drugih fakultetah imajo manj praks in manj kompliciranja, na koncu pa dobiš isto izobrazbo. Predmeti so tudi nepotrebno podvojeni, npr. “Psihiatrija – medicinski del” in “ZN psihiatričnega bolnika”, kar pomeni dvojno število izpitov za praktično isto snov. Profesorji vlečejo vsak na svoj mlin in imajo občutek, da mora vsak predmet postati življenjsko poslanstvo študenta.

In da o negovalnih diagnozah ter konstantnem teženju s tem sploh ne začnem.

Iskreno,če bi mene kdo prej opozoril, se za ta študij ne bi odločila. Prihranila bi si tri leta stresa, živcev in razočaranja.

Kot študentka ZF Ljubljana bi rada dala iskreno opozorilo vsem, ki razmišljate o študiju na tej fakulteti. Če imate možnost, resno razmislite o drugih fakultetah (Celje, Novo mesto ipd.), ker je moja izkušnja z ZF Ljubljana zelo slaba.

Sploh ne vem, kje začeti, ker je nepravilnosti in absurdov ogromno. Če razmišljate o izrednem študiju: ne. Resno. Študij ni niti približno prilagojen zaposlenim ali izrednim študentom. Iskreno povedano, še redni študenti komaj dohajamo tempo. Urniki so pogosto celodnevni, praksa od 7.00 do 13.00, potem pa obvezne seminarske vaje do 17.00 ali celo 18.50. Poleg tega urnike spreminjajo skoraj dnevno, zato si je praktično nemogoče karkoli organizirati vnaprej.

V prvem letniku vas pri predmetu PP čaka profesorica, zaradi katere je več študentov obupalo nad študijem. In govorimo “samo” o kolokviju, ki pa ga moraš narediti, sicer padeš letnik. Pri predmetih, kot sta Prva pomoč in Nujna medicinska pomoč, sem pričakovala kakovostno in uporabno znanje, na koncu pa sem največ odnesla iz lastnega učenja in samoiniciative.

Ocenjevanje kolokvijev pri teh dveh predmetih pogosto izgledajo kot neka improvizacijska predstava. Dobiš pacienta z nekim urgentnim stanjem, ki ga profesorica sproti spreminja, med postopkom ti “odpove” EKG, pričakuje pa se, da boš vse perfektno rešil. Večina študentov na koncu sploh ne razume, kaj se je dogajalo. Profesorica si je po opravljenem ITLS izpitu prisvojila še NMP v tretjem letniku, čeprav se po kompetentnosti in dejanskih izkušnjah ne more primerjati z nekaterimi drugimi profesorji, predvsem moškimi predavatelji, ki dejansko prihajajo iz urgentne medicine in imajo prakso iz terena.

Ko sem se vpisala, sem pričakovala, da bodo nosilci predmetov strokovnjaki z dejanskimi izkušnjami na svojem področju. V realnosti pa ena profesorica pokriva več različnih predmetov skozi več letnikov. Profesionalizem pomeni biti strokovnjak za eno področje, ne pa da vsak “spiše slajde”, ki jih danes lahko naredi že ChatGPT.

Tudi organizacija izpitov je katastrofa. Profesor sociologije v drugem letniku daje pri pisnem izpitu minus točke, izpit pa traja 10 minut, čeprav pravilnik določa eno šolsko uro. Poleg tega ga je pri predavanjih zelo težko razumeti.

Ironično študij vsebinsko niti ni tako težak ,težko je predvsem to, da si cele dneve na praksah in obveznih vajah. Na drugih fakultetah imajo manj praks in manj kompliciranja, na koncu pa dobiš isto izobrazbo. Predmeti so tudi nepotrebno podvojeni, npr. “Psihiatrija – medicinski del” in “ZN psihiatričnega bolnika”, kar pomeni dvojno število izpitov za praktično isto snov. Profesorji vlečejo vsak na svoj mlin in imajo občutek, da mora vsak predmet postati življenjsko poslanstvo študenta.

In da o negovalnih diagnozah ter konstantnem teženju s tem sploh ne začnem.

Iskreno, če bi mene kdo prej opozoril, se za ta študij ne bi odločila. Prihranila bi si tri leta stresa, živcev in razočaranja.