Ali je še kdo izgorel od dejtinga?
Mal rabim par stvari ven iz sebe dat glede datinga. Če ima kdo kak dober nasvet se priporočam, sicer pa upam, da bo še komu tole koristilo.
Povod za tale post je bil en starejši post, ki je spraševal kje najti kakovostne moške. Sam se trudim bit iskren in spoštljiv do drugih. Moje izkušnjo z datingom so precej slabe, ker imam občutek da so nekatere moje lastnosti (empatija, emocionalna odprtost) bile izkoriščene. Sam se daj soočam z obilo neke frustracije in izgorelosti in iskreno ne vem čist kako naprej. Nekaj primerov, ki sem jih doživel:
- 2x sem bil catfishan v smislu "aja tiste slike so bile iz 2015, vmes sm se za 30kg zredila te to moti?" dejt je bil 2023
- pogosto ghostanje po večih dejtih
- se dogovoriva da greva na kavo pol pa je neskončno težko določit datum in uro; ponavadi temu sledi tišina
Najslabši primer je bil pa ko sem končal prijateljstvo dobrih dveh let. Js sem do kolegice pristopil po tem, ko so se razvila čustva. Je rekla morda, nakar me je povabila ven. Kjer je rekla, da je tudi ona o tem razmišljala, ampak, da ni sigurna, ker ima nekega FWB. Dobila sva se drugič kjer se je čustveno razletela. Jaz sem za njo čustveno poskrbel (bila sva ene 3h v rokah drug drugega). Vmes je priznala, da je ta FWB v resnici njen tip in mi je nabijala:
- "Če njega ne bi bilo bi te pojahala al pa zazvalila",
- "S tabo vidim dolgoročnost z njim je ne",
- "Vidi, da mi lahko daš, kar rabim",
- "lažje bo njega pustit zdej, ko vem, da si ti tok pripravljen",
In še nekaj takih izjav. Nisem vedel čist kako reagirat ampak, ko si zaljubljen v osebo ne vidiš rdečih zastavic. Sledilo je en teden tišine in tako en teden pisanja po 5h oz. 6h na dan. Nakar me je obvestila, da bo ostala z njim ker je preveč časa in energije vložila v to da ga vzgoji v dobrega parterja in noče tega zgubit. Mi je bila pa zelo hvaležna, da sem ji pokazal kaj ji manjka v partnerstvu in da ga bo zdaj začela učit, da bo bolj emocionalno sposoben za njo skrbet.
Z eno sva se pogovarjala en mesec pro redditu (spoznala sva se na dejting threau). Ni želela it ven po večih vabilih. Vedno češ bova kasneje. Pol me pa obvsesti, da je našla nekoga. Z eno se neki dogoarjama za kavo zdle. Sva ze rekla cas in uro in skorja tik predn se vsedem v avto mi odpove. In je postala zelo neodzivna.
Moja izkušnja z dejtanjem v zadnjih letih je bila precej težka. Občutek mam kot, da sem doživel precej nekega nespoštovanja do mene in mojega časa. Bil sem tudi izkoriščen. Po takih izkušnjah je težko ostati odprt in zaupljiv do novih ljudi.
Velikokrat slišim tudi grozljive zgodbe od kolegic. In verjamem tudi ženskam ni enostavno. Je dosti kretenov, zlasti na Tinderju in podobnih appih, ampak to ni dober vzorec za splošno populacijo. Kar hočem povedat je ta moški smo tudi ljudje s čustvi. Želimo intimo in ne samo seks. Ko so težki dnevi, ji bi si želel imeti nekoga ob sebi. Želim si, da ko pridem v stanovanje domov, da nisem sam. Da je nekdo tam, ki me objame in me vpraša kak je bil moj dan. Seveda bi z veseljem takšno podporo vrnil. Js si želim postavit zvevo, ki ima nek pomen in za katero sem se pripravljen tud potrudit. A kaj, ko sem naletel na osebe, ki so me cenile predvsem, dokler sem jim bil koristen.
Na neki točki sem se spraševal: "A je z mano kaj narobe, da sam take privlačim?" Pomoje ne, ker sm se res trudil, da sem postal človek na katerega sem jaz ponosen. S tem pa pridejo tudi osebe, ki te lastnosti želijo zlorabit. Pac sem moral oz. bom moral razviti tršo kožo.
Tole sem napisu, v ne najboljši volji, ampak se pa malo bolje počutim zdaj, ko sem dal mal vn iz sebe. Ne pričakujem, da se bodo vsi strinjali z mano. Hotel sem samo pokazati tudi moško plat teh izkušenj, ker imam občutek, da se o njej govori precej manj. Če ima kdo kakšen nasvet ali drugačen pogled, ga bom z veseljem prebral.