

Zakaj so bili učenci leta 2000 bistrejši z občutno cenejšim šolskim sistemom?
Naredil sem zanimivo primerjavo treh ključnih kazalnikov v slovenskem izobraževalnem sistemu za obdobje vseh dosedanjih PISA raziskav (od leta 2000 do zadnjega testiranja leta 2022).
Kaj je PISA?
PISA (Programme for International Student Assessment) je mednarodna raziskava pod okriljem OECD, ki se izvaja vsaka tri leta. Meri znanje in spretnosti 15-letnikov na treh ključnih področjih: bralni, matematični in naravoslovni pismenosti. Cilj ni le preverjanje šolskega znanja, temveč predvsem to, kako učenci uporabljajo pridobljeno znanje za reševanje vsakodnevnih problemov v resničnem življenju.
Kaj kaže graf?
Na enem skupnem grafu so prikazani trije podatki (z uporabo prilagojenih osi):
- Povprečni PISA rezultat Slovenije (modra črta, leva os) – opazimo lahko nihanje skozi leta in opazen padec pri zadnjem testu leta 2022.
- Realni strošek na učenca iz državnega proračuna (zelena črta, preračunano na današnje cene v letu 2026 z upoštevanjem inflacije) – vložek denarja na diaka/učenca v realnem smislu skozi leta enakomerno narašča in dosega vrhunec v zadnjem obdobju.
- Delež v tujini rojenih učencev (oranžna črta) – delež učencev, rojenih v tujini, v slovenskih šolah strmo narašča (z 2,5 % v letu 2000 na 9,5 % v letu 2022).
Politične rešitve za mlade v Sloveniji niti v teoriji niso možne.
Zanimivo družbeno in politično vprašanje, ki se pogosto poraja ob razpravah o medgeneracijski solidarnosti, pokojninskih sistemih in prihodnosti mladih, je, ali obstaja zgodovinski precedens, kjer bi starejša volilna baza prostovoljno in masovno glasovala za zmanjšanje lastnih ugodnosti v korist mlajših rodov.
Če pogledamo politično sociologijo in ekonomiko blaginje po letu 1945, neposrednega množičnega primera, kjer bi starejši na volitvah neposredno izglasovali odvzem svojih pravic za neposreden prenos na mlajše, ni zaslediti. Politične dinamike v demokracijah namreč pogosto sledijo uveljavljenim interesom tistih skupin, ki se volitev redno udeležujejo (kar starejši statistično počno v večjem obsegu).
Kakšno je vaše mnenje – je medgeneracijska solidarnost sploh mogoča prek volilnih skrinjic, ali pa se moramo vprašati nekaj precej ostrejšega: kaj je zgodovinsko sploh preostalo mladim, ki so politično razoroženi, kapitala nimajo, njihovi prihodki so rekordno obdavčeni, edina preostala prednost pa jim je fizična moč?
Ali vsi lastniki nepremičnin tu podpirate nadaljne rekordne legalne migracije, da bo vrednost šla še višje?
Ker so samo legalni migranti novi najemniki in kupci nepremičnin, ki so večkratnik tu rojenih.