u/KAP-Jasa

Med Komnom in Volčjim gradom na Krasu leži eno najbolj spektakularnih arheoloških najdišč v Sloveniji, prazgodovinsko gradišče Debela griža. Orjaški zidovi - več kot kilometer jih je! -, ki obkrožajo gradišče, so odlično ohranjeni in še danes, po več kot tri tisoč letih, pričajo o moči, sposobnosti in iznajdljivosti graditeljev bronaste dobe.

Mi pa smo zmaja s fotoaparatom spustili nad ta prazgodovinski dragulj - in nazaj prinesli tole zgodbo: https://kapjasa.si/sl/a-prazgodovinski-dragulj-gradisce-debela-griza/

Na dveh krajih smo spustili zmaja s fotoaparatom v barjansko nebo, komaj par sto metrov narazen v prostoru, manj kot dva tedna vsaksebi v času. A kakšna razlika ...

Še več zmajskih fotk in impresij te nenavadne krajine na pragu Ljubljane pa tukaj: https://kapjasa.si/sl/dva-obraza-barja/

We organized a rather large international kite festival in Slovenia back in 2022, but unfortunately didn't have much luck with sponsors to make another. So we reckoned that while we can't go big, we can go small - and invited a couple of kite flying friends for a weekend in January.

We had very little wind (except one night - a NIKF - and one kite aerial photography session), but we had so much fun ... We will definitely do it again - and again, and again (if one can't invite 100 kite flyers for a big festival, one can do 10 small festivals with 10 flyers for even more amazing moments!) ...

The full story with all the photos and fun is here: https://kapjasa.si/en/one-night-in-izola/

Žalostna je zgodba dvorca Haasberg (Hošperk) pri Planini. Nekoč najimenitnejši baročni dvorec pri nas, ki ga je sam Carlo Martinuzzi delal, danes krušeče se, razpadajoče ruševine. Zgodba pa je tudi polna hinavščine: zakaj so ga požgali, kako so ga izropali,dko se je omastil, čemu so ga pustili propadati ... Pa kako se vsakič znova najde kak veljak, ki baja o tem, kako bodo Hošperk obnovili in ga spremenili v muzej ali hotel ali kaj podobngea - zidov pa je vedno manj in manj.

MI smo zmaja s fotoaparatom spustili nad te žalostne ostaline, zmaj pa je nazaj prinesel tole zgodbo: https://kapjasa.si/sl/zalostinka-za-dvorcem-haasberg-planina/

Hi all! We are a kite flying club from Slovenia, and in late March this year we travelled to Tunisia for a kite festival - and we want to tell everyone how fantastic it was! :-)

Flying kites in one of the most beautiful and interesting countries, in amazing places like the Uthina archaeological site, in the desert near Tozer, above Nafta, on a Mediterranean beach ... It was unforgettable. The people, the vibes, the scenery, the food, the fun ... IKF Tunisia 2026 was easily one of the top three kite festivals we have ever been to (and we took part in a lot of kite festivals all over the world).

We always write an article about our kite adventures, and this one about Tunisia is perhaps our best one so far: https://kapjasa.si/en/on-the-winds-of-the-sahara-tunisia-kite-festival-2026/ ...

Thank you for the experience of a lifetime - and hope we visit Tunisia again soon!

Podgorski kras, ravnik med Slavnikom in kraškim robom, je danes malce zapuščen, gol in vetroven - a ni bilo vedno tako. Že v neolitiku so tu prastomatologi pod nadzorom Velike matere rovarili po zobeh, v bronasti dobi in še posebej v železni pa so na Podgorskem krasu zrasla gradišča, kaštelirji.

Eno lepše ohranjenih - a prakitčno neraziskanih - je gradišče Marija Snežna pri Črnotičah. Edino gradišče prav na ravniku (ostala so postavljena ob prepadni rob) je bilo središče teritorialne občine Histrov, ljudstva, ki je v železni dobi z juga prišlo v te kraje. S seboj so prinesli boginje, ki so zamenjale Veliko mati: Ika in Irija, Borija, boginja vetra (ta je burji dala ime), Sentona, Jutosika in Trita, pa Eja in Sejksomnija bela.

Rimljani so potem potolkli Histre, mi smo pregnali Rimljane, boginje pa je prekrila nova vera. A ne povsem: na vrhu gradišča je Anže Felicijan zgradil cerkvico, posvečeno Mariji. Tako božanska ženska roka še vedno skrbi za te kraje: najprej Velika mati, potem Sejksomnija bela, zdaj Marija Snežna.

Mi pa smo zmaja s kamero spustili nad ta čaren kraj - in nazaj prinesli zgodbo o boginjah, materah: https://kapjasa.si/sl/boginje-matere/

Morda ni tako videti (ali občutiti), a Ljubljansko barje je (poleg solin) najbolj preoblikovana, najbolj umetna krajina v Sloveniji.

Od leta 1762, ko je Franz Zorn izkopal prvi osuševalni jarek (ki se po njem imenuje Cornovec), pa vse do danes na Barju raste mreža kanalov in odvodnikov, katerih skupna dolžina presega pet tisoč kilometrov.

Spreminjanje sto petdeset kvadratnih kilometrov močvirja v plodna polja pa ni šlo tako enostavno, kot so si zamislili. Gruberjev kanal so prebili leta 1780, potem pa je do dokončanja Ižanke (šele druge ceste čez morost!) minilo še skoraj petdeset let. Leta 1830 so ponudili prve parcele (Ilovica, Karolinška zemlja, Črna vas, Havptmance) in sam cesar Franc in cesarica Karolina sta si prišla ogledat to zemljotvorno čudo - a kolonizacija ni in ni hotela steči.

Pa so se k piarju zatekli, in je tako Fran Levstik leta 1876 morostu, neprivlačnemu močvirju, nadel lepše ime: barje.

Veliko truda in nehvaležnega dela je šlo v barjanska tla, uspehi pa so bolj tako tako. Je pa od nekdanjega divjega močvirja po vseh melioracijah ostalo bolj malo: kos poplavnega gozda, barjanska okna na robu vršaja, visoko barje na Kostanjevici, nekaj bornih ostankov šote - in Ižica, edina reka na Barju, ki je niso uravnali in zaprli v kanal.

Pa naravni rezervat Iški morost, nad katerega smo spustili zmaja s kamero - in nazaj prinesli zgodbo o preoblikovanju Ljubljanskega barja: https://kapjasa.si/sl/naprej-k-naravi-barjanski-vzponi-in-padci/

Visoki zidovi čuvajo majhno cerkvico (manj kot dvanajst metrov dolgo in nekaj čez šest široko), ta pa čuva pravi zaklad: freske Janeza iz Kastva.

Freske, ki so se ohranile po srečnem naključju (nekje v osemnajstem stoletju so jih gladko prebelili z apnom, da ne bi 'vznemirjale čustev verujočih'), prekrivajo praktično vsak kvadratni centimeter zidov, obokov, stebrov in stropov svete Trojice.

Sveto pismo v slikah je to, sveti strip, srednjeveški film od stvarjenja sveta do konca petnajstega stoletja, ko so na Podgorskem krasu še rasli mogočni hrasti in je v stenah kraškega roba še gnezdil prečudni klavžar. Da o Mrtvaškem plesu ne govorimo ...

Mi pa smo zmaja spustili v vrtičnaste vetrove nad Hrastovljami in prinesli nazaj tole zgodbo: https://kapjasa.si/sl/zidovi-ki-cuvajo-zaklad/

Nekoč je e živel fant, ki je bil tako lep, da so mu rekli Ljubovid. Bival je ob reki, pa so ji kasneje po njem dali ime Ljubovida. Skozi leta se to ime skrči, najprej v Ljubida, potem v Ljubija.

Potem pa ob reki Ljubiji zraste naselje, ki ga poimenujejo po njej: Ljubijane. Jezik se skozi stoletja spreminja, nekaj lomljenj kasneje (prekozložna asimilacija, epenteza, sinkopa) Ljubijane postane - Ljubljana.

Reko pa ukrotijo, pozabijo njeno lepo ime in ji dajo novega, da poudarijo pripadnost reke mestu: Ljubljanica.

Mi smo pa zmaja s fotoaparatom spustili nad vroče ljubljanske strehe - in nazaj prinesli zgodbo o Ljubovidu, Ljubiji, Ljubljani in Ljubljanici: https://kapjasa.si/sl/zmaj-nad-vrocimi-strehami/

A camera attached on a kite and flown above Ljubljana Marshes, Slovenia - evoking random musings, philosophers flying kites, and rare words like apricity: https://kapjasa.si/en/contemplating-apricity/

Palško jezero je največje od sedemnajstih presihajočih jezer v Pivški dolini. Kadar je polno, je prekrasno - kadar je prazno, je nadvse zanimivo.

Mi smo ga z zmajem lovili leta, pa nam je na koncu le uspelo: https://kapjasa.si/sl/hop-jezero-pa-te-imamo/

Je pa Pivška kotlina fantastična izletniška točka. Jezera, rastje, pokrajina, pa greben s Šilentaborom na eni strani, pa Sveta trojica na drugi, pa paleolitska postojanka Parska golobina, pa grad Kalc, pa vasice in cerkve ... Polna čudes je pivška krajina - zapeljite se do nje in naj vas navduši!

It's 29 meters high and some 5 meters wide. Paid for by the Trieste stock exchange it was built under the auspices of His Imperial Highness Francis I. - the Imperial order was issued in March 1816, in October Pietro Nobile presented his plans, the land was acquired in June 1817, the construction took seven months, and on the night of April 17, 1818 the lights of the Savudrija lighthouse were turned on for the first time.

The venerable lighthouse still stands and still operates - after 200 years of guiding sailors safely home it is the oldest working lighthouse in the Adriatic! We flew a kite with a camera over it, and brought back this story: https://kapjasa.si/en/cursibus-navigantium-nocturnis-dirigendis-the-lighthouse-of-savudrija-salvore/

Sveti Viljem Putik, zavetnik slovenskih jamarjev, je bil češki inženir, ki se je resno spopadel z zanimivim problemom: krasom.

Na krasu načeloma ali vode ni sploh, ali jo je pa absolutno preveč. Tako se je Putik poleg iskanja vode za hitro rastoči Trst in za žejne lokomotive Južne železnice ukvarjal tudi z "melioracijo" prevečkrat poplavljenih kraških polj, da bi ta lahko postala ... no, polja.

Prvo na njegovem spisku je bilo Planinsko polje. Ker tu s pritokom vode ni mogel kaj dosti narediti, se je lotil odtoka - in kopal. V pretrte apnence pri Škofjem lomu je izkopal dve globoki luknji, odprtine pred plavjem zaščitil z mrežo (najprej leseno, danes je kovinska) in jim rekel - katavotroni. Ti naj bi povečali odtok Unice s Planinskega polja in odpravili poplave.

Mu je uspelo? Kot so videli naši zmaji, niti slučajno ne. Boj s poplavami na kraških poljih je pač sizifovski. So pa zmajske fotke poplavljenega Planinskega polja lepe, zgodba o Putiku pa tudi ... Če vas zanima, jo preberite: https://kapjasa.si/sl/sizif-na-krasu/

We put a NIR camera - a modified Pentax WG-10 - on a kite, let it fly over a known but unexplored archaeology site (picture 1), and took hundreds of NIR photos (720 nm filter, picture 2). Then we painstakingly stitched all the photos (manually), created a NDVI map (normalized difference vegetation index, picture 3) using NIR and another set of 'normal' kite aerial photos- and something stood out.

As the real archaeologists said, we caught the foundations of a small Roman 'villa rustica' (a farm, sample reconstructions in picture 4) that once stood by the road leading from the river port in Zalog to Emona (today Ljubljana, Slovenia), and might have supplied horses to cargo drivers.

It was fun and cool (especially when the foundations popped out from the NDVI map), and we presented the full story in a European Researchers' Night lecture. Hope you'll find it interesting: https://kapjasa.si/en/seeing-the-invisible-a-european-researchers-night-lecture/

Trnovo je eden od sedmih starih ljubljanskih forštatov (predmestij, ki so se razvila pred zidom srednjeveškega mesta; Lubljana jih ima sedem, poleg Trnovega še Šentpeter, Poljane, Karlovški forštat, Krakovo, Gradišče in Kapucinski forštat). Nekoč divji becirk čolnarjev in fakinov, potem montmartre boemov in umetnikov ... zdaj malo zaspan, a še vedno eden najlepših v našem glavnem mestu.

Mi smo zmaja s kamero spustili nadenj in spisali zgodbo od najstarejše listine čolnarskega ceha (1351) in cesarske potrditve njih privilegijev (1513), pa vse do Prešerna (ki je prav v Trnovem postal Pesnik) in Plečnika (ki je prav v Trnovem zvlekel Ljubljano v modernost): https://kapjasa.si/sl/trnovo-kraj-nesrecnega-imena/

We put a NIR camera - a modified Pentax WG-10 - on a kite, let it fly over a known but unexplored archaeology site (picture 1), and took hundreds of NIR photos (720 nm filter, picture 2). Then we painstakingly stitched all the photos (manually), created a NDVI map (normalized difference vegetation index, picture 3) - and something stood out.

As the real archaeologists said, we caught the foundations of a small Roman 'villa rustica' (a farm, sample reconstructions in picture 4) that once stood by the road leading from the river port in Zalog to Emona (today Ljubljana, Slovenia), and probably supplied horses to cargo drivers.

It was fun and cool (especially when the foundations popped out from the NDVI map), and we presented the full story in a European Ressearchers' Night lecture. Hope you'll find it interesting: https://kapjasa.si/en/seeing-the-invisible-a-european-researchers-night-lecture/

Kranjska in z njo Ljubljana je bila sredi 17. stoletja rit cesarstva. Potem pa je leta 1648 izbruhnil Vestfalski mir, leta 1683 so krilati huzarji Sobieskega porinili Otomane stran od Dunaja in odprli pot na jug in na zahod - leta 1693 pa je triindvajset ljubljanskih čebel ustanovilo Academia Operosorum Labacensium, Akademijo operozov.

Ko je napočilo 18. stoletje, je pod vodstvom operozov Ljubljana dobesedno eksplodirala: stolnico so dokončali leta 1706, Križevniško cerkev leta 1715, semenišče 1717, mestno hišo 1719, Uršulinke 1726, zrasle so palače na Novem trgu, na Bregu, na Gosposki ulici, dvorci okoli Ljubljane, cerkve na vsakem gričku ... V Ljubljani je delal Pozzo, pa Quaglio in Robba: v mesto je na velika vrata prišel barok in z njim mediteranski pridih.

Mi pa smo z Mesarskega mosta spustili zmaja s kamero in posneli srce baročne Ljubljane; temelje, na katerih je Ljubljana zrasla v glavno mesto Slovenije: https://kapjasa.si/sl/virtvti-mvsis/

On the day before Easter in 1944 Margie the Magnificent, a B-24 Liberator bomber returning from a mission over Carinthia, crashed into Lake Cerknica, Slovenia. Seven of the ten-man-crew - including Robert E. Shelton, sgt. 34799386, from Brandenton, Florida, born September 9, 1925 - were rescued by the locals and the Slovene Partisans, and were flown back to Bari from a Partisan airfield in Nadlesk.

Sergeant Shelton was sketched by the renowned Slovenian painter Lojze Perko (third image in this post).

The bomber crashed seven decades ago rather heavily into a swampy bottom of an intermittent lake, so only bits and pieces were pulled out, as a serious excavation would be too difficult and expensive. But we honoured the brave allied airmen by flying a kite with a camera over the lake, and writing this story: https://kapjasa.si/en/a-magical-lake-and-a-tribute-to-real-flyers/

In the middle of Slovenian Karst lies a spectacular Bronze Age hillfort - that's not on a hill and was never really a fort. Called Debela griža (roughly "thick heap of stone") it is called a ‘medium-sized’ enclosure, yet is huge: 290 by 180 m, 770 m circumference, 1.100 m of walls, 42.000 square meters of enclosed space.

The earliest archaeological remains from Debela griža date to the middle Bronze age, around 1.200 BC, and the settlement thrived for almost a millennium – it was abandoned in the fourth century BC.

The walls, built in the 'double wall' technique, were a couple of meters thick and perhaps 6-8 meters high. It is estimated the walls still contain over 13.000 tons of stone.

We flew our kite with a camera over this fascinating hillfort - and brought you back a story about it: https://kapjasa.si/en/a-prehistoric-jewel-debela-griza-hillfort/

A settlement on Sipar island (ancient Sepomaia), now a peninsula in northwestern Istria, Croatia, was established at least in the early 1st century BCE. It went through many phases, prospered (by producing the imperial purple from Murex sea snails) and getting destroyed a couple of times, until it finally went under the tide of history. Now the archaeologists are putting together its amazing story: https://kapjasa.si/en/island-of-history/

And to a kite high above Sipar looks ... spectacular.