u/Ok-Subject2534

Fantje, kaj mislite na to?

Kje je za vas meja med flirtom in cisto normalnim cloveskim vedenjem?

Recimo dober pogovor, veliko smeha, ocitno zanimanje za to, kar govorite, vprasanja o vas, daljsi eye contact, kaksen kompliment, sproscena telesna govorica ali pa to, da nekdo po prvem srecanju ostane v kontaktu. Kdaj vam to zacne delovati kot romanticen ali seksualen interes in kdaj si recete, da je oseba verjetno samo prijazna in se pac rada pogovarja z ljudmi?

Ste ze kdaj bili popolnoma prepricani, da je nekdo zainteresiran za vas, potem pa ugotovili, da ste stvari narobe interpretirali? Ali obratno, ste sele precej kasneje izvedeli, da je nekdo z vami ves cas flirtal, vi pa tega sploh niste registrirali?
Zanimajo me tudi situacije po prvem srecanju. Ce vas nekdo doda na socialnih omrezjih, zacne pogovor, vam poslje nekaj, kar ga je spomnilo na vas, ali predlaga, da se kdaj spet vidita, koliko pomena pripisujete temu? Ali gledate predvsem celoten vzorec vedenja ali hitro zacnete analizirati posamezne besede, odzivni cas, emojije, ton sporocil in podobno?
In ko ste vi tisti, ki vas nekdo zanima, kako preverite, ali je interes obojestranski?

Ali raje nekaj casa hodite okoli vroce kase in cakate na dovolj jasne signale, ali precej direktno poveste oziroma pokazete, da vas zanima nekaj vec kot samo prijeten pogovor ali nakljucno poznanstvo? Se vam zdi direktnost bolj postena ali lahko prehitro ustvari pritisk tam, kjer se druga oseba sele odloca, kaj sploh cuti?

Pa se druga stran tega. Kaj naredite, ko ugotovite, da ste interes precenili in vas druga oseba zavrne? Lahko stvar normalno sprejmete in komunikacijo vrnete na prejsnjo raven ali opazite pri sebi razocaranje, umik, hladnost, passive aggressive vedenje ali potrebo, da bi iz situacije vseeno izvlekli kaksno drugo razlago?

To se mi zdi posebej zanimivo, kadar oseba po zavrnitvi ne izgine iz zivljenja, ker delata skupaj, imata skupne prijatelje, obiskujeta iste dogodke ali sta del istega socialnega kroga. Kako potem nadaljujete stik, ne da bi bilo vse naslednje leto cudno?

Na papirju je vse precej enostavno: ne predvidevaj prevec, ne zamenjuj prijaznosti za flirt, povej jasno, kaj hoces, in sprejmi odgovor, kakrsen pac je. V praksi pa ljudje vseeno ogromno ugibamo, si razlagamo signale po svoje in vcasih vidimo nekaj, cesar sploh ni bilo.

Zato me bolj kot “pravilen odgovor” zanima, kako to dejansko izgleda pri vas v praksi. Po katerih znakih sklepate, da je nekdo zainteresiran, kako preverite svojo interpretacijo in koliko zaupate lastnemu obcutku, preden naredite korak naprej?

Malo me zanima, kako ljudje dejansko planirate svoj prosti cas.

Ce gre za nek socialen dogodek v mestu, koncert, meetup, dating event, delavnico, karkoli podobnega... koliko vnaprej se ponavadi odlocite, da boste sli?

Pa tudi, kdaj se vam zdi najbolj verjetno, da boste karto dejansko kupili in se s tem "zavezali", da greste?

View Poll

Je kak moški tukaj, ki tudi rad bere romance/romantasy? Kako je to uplivalo na vas, in pa mogoce na dating life ali odnos do zensk? Any deep thoughts or conclusions? Najljubse knjige tega zanra?

Pa seveda isto uprasanje za zenske, ker verjetno ne bo hudo veliko kandidatov pri taki temi pri nas, si predstavljam?

Sama ne mislim, da je problem v tem, da imamo danes previsoke standarde, jasne meje ali preveč “deal breakerjev”. Prav nasprotno. Mislim, da je zelo pomembno vedeti, česa v svojem življenju ne želiš, še posebej če tudi sam izpolnjuješ standarde, ki jih pričakuješ od partnerja.

Če nekdo pri določeni starosti še vedno ne zna prevzemati odgovornosti, skrbeti zase, komunicirati brez manipulacije, spoštovati osnovne higiene, obvladovati svojega odnosa do alkohola ali drog, spoštovati meja drugih ali funkcionirati kot odrasel človek, se mi ne zdi, da bi moral partner to obravnavati kot “nekaj, na čemer bosta skupaj delala”. Partner naj ne bi bil projekt, rehabilitacijski program ali nadomestni starš.

Enako velja za temeljne življenjske odločitve. Otroci ali brez otrok, kajenje, droge, odnos do alkohola, zdravje, higiena, finance, zvestoba, vrednote, način življenja. Pri takšnih stvareh ne vidim posebne vrline v tem, da dva človeka ignorirata očitno nekompatibilnost in nato deset let ugotavljata, da se vendarle nista čudežno spremenila.

Zgodovinsko gledano smo predvsem ženskam zelo dolgo prodajali precej drugačno zgodbo.

Ženske so bile pogosto vzgajane v prepričanju, da je poroka eden glavnih življenjskih ciljev, da je treba moškega “sprejeti”, zakon ohraniti in potrpeti. Poleg kulturnega pritiska so obstajale zelo konkretne omejitve: manjša finančna samostojnost, slabše možnosti zaposlitve in izobraževanja, pravne omejitve, stigma ločitve, otroci in pričakovanje, da je za uspeh ali propad družine predvsem odgovorna ženska.

Zato dolgotrajnost preteklih zakonov sama po sebi ni dokaz, da so bili ljudje nekoč boljši v odnosih. Marsikdo je preprosto ostal, ker alternativa praktično ali družbeno ni obstajala. Veliko ljudi je šlo tudi v zakon precej mladih, z zelo malo izkušnjami in z idealiziranimi predstavami o tem, kaj partnerstvo sploh pomeni, ter šele pozneje ugotovilo, s kom so dejansko povezali svoje življenje.

Zato se mi zdi današnja možnost, da nekoga zavrneš že zaradi zgodnjih red flagov ali jasne življenjske nekompatibilnosti, prej napredek kot problem.

Kar pa se mi zdi bolj zanimivo, je nekaj drugega: ali smo ob tem izgubili prostor za počasno spoznavanje človeka, ki je sicer povsem funkcionalen, zrel in potencialno kompatibilen?

Današnja kultura aplikacij precej hitro spodbuja ocenjevanje. Fotografija, nekaj stavkov, nekaj sporočil, prvi zmenek, občutek kemije. Če ni dovolj močnega začetnega odziva, je naslednja oseba dobesedno en poteg stran.

Hkrati obstaja tudi precejšnje pričakovanje, da mora odnos zelo hitro postati fizičen. Poljub po prvih nekaj zmenkih, seks relativno zgodaj, hitro preverjanje “seksualne kompatibilnosti”. Za nekatere je to povsem naravno in jim ustreza. Ampak pri drugih se privlačnost razvije precej počasneje, skozi pogovor, občudovanje, zaupanje, humor, opazovanje človeka v različnih situacijah in tisto nekoliko staromodno hrepenenje, ki nastane, kadar se stvari ne zgodijo takoj.

In prav tukaj se mi zdi zanimiv stari koncept dvorjenja.

Ne mislim viktorijanskih pravil, nadzora žensk ali čakanja na dovoljenje očeta. Tisti del zgodovine lahko mirno pustimo pokopan.

Mislim bolj na idejo, da se lahko dva človeka dlje časa zanimata drug za drugega, se pogovarjata, opazujeta, razvijata privlačnost in napetost, ne da bi bilo treba odnos skoraj takoj fizično ali formalno definirati.

Nekaj precej Darcyjevega: pogledi, počasno nastajajoče občudovanje, intelektualna privlačnost, nekaj frustracije, precej hrepenenja in katastrofalno dolgo čakanje, da nekdo končno nekaj naredi.

Morda smo torej naredili velik korak naprej pri izbiri ljudi, vendar ne nujno tudi pri procesu spoznavanja.

Zanima me predvsem, ali imate tudi vi občutek, da je dobro, da danes hitreje prepoznamo nekompatibilnost in ne toleriramo vedenj, ki bi jih prejšnje generacije pogosto sprejele kot “takšen pač je”, hkrati pa smo mogoče postali nekoliko prehitri pri pričakovanju kemije, fizične intimnosti in takojšnje gotovosti pri človeku, pri katerem dejansko ni nobenega resnega razloga za “ne”.

Ali mislite, da bi nam koristilo nekoliko več počasnega dvorjenja in manj občutka, da moramo po treh zmenkih že vedeti, ali je nekdo “to”?

Pred časom sem tukaj objavila dokumentarec Tokyo Girls o tujih hostesah na Japonskem. Tokrat pa nekaj podobnega z druge strani.

The Great Happiness Space spremlja host klub v Osaki in predvsem Isseija, mladega lastnika kluba, ki je hkrati tudi eden najbolj uspešnih hostov.

Če kdo ne pozna koncepta, ženske pridejo v klub, kjer sedijo z moškimi, pijejo, se pogovarjajo, flirtajo in za nekaj ur dobijo zelo intenziven občutek pozornosti. Hosti si zapomnijo podrobnosti, pišejo strankam, jih kličejo, dajejo jim občutek, da jim nekaj pomenijo in jih seveda skušajo pripraviti do tega, da zapravijo čim več.

Kar je meni pri dokumentarcu precej bolj zanimivo od samega host scene, je to, kdo so njihove stranke.
Veliko žensk, ki tam zapravljajo ogromne količine denarja, same dela v hostess klubih ali seksualni industriji. Torej čez noč služijo tako, da prodajajo pozornost, družbo, flirt ali seksualnost moškim, potem pa del tega denarja porabijo za moške, ki njim prodajajo pozornost in občutek čustvene bližine.

Hosti precej odkrito govorijo o manipuliranju s strankami in o tem, kako jih skušajo navezati nase. Po drugi strani pa vidiš tudi, koliko alkohola spijejo, kako izčrpani so in kako čuden odnos imajo po določenem času do žensk, seksa in odnosov nasploh.
Tudi ženske večinoma niso naivne v smislu, da bi res verjele, da gre za normalen partnerski odnos. Vsaj deloma vedo, kaj kupujejo. Pa vseeno pridejo nazaj.

Če veš, da je nekdo prijazen do tebe zato, ker mu plačuješ, zakaj ta pozornost še vedno deluje?

Je lažje, ker imaš nad situacijo več nadzora? Ker ni nevarnosti običajne zavrnitve? Ker lahko za nekaj ur dobiš zelo koncentrirano verzijo nečesa, česar mogoče v normalnem življenju nimaš?

Host klubi so zelo specifičen pojav, ampak trgovanje s pozornostjo in občutkom intimnosti danes niti približno ni več nekaj eksotičnega. Dating appi, parasocialni odnosi, OnlyFans, livestreami, AI companion aplikacije. Format je drugačen, mehanizem pa včasih niti ne toliko.

Dokumentarec je iz 2006, ampak se mi zaradi tega danes mogoče zdi še bolj zanimiv kot takrat.

Veliko se govori o tem, da partnerja ne bi smeli poskušati spreminjati in da ga moramo sprejeti takšnega, kot je. Ampak kje je pravzaprav meja?

Nekatere stvari so res del človekovega značaja, temperamenta ali osebnosti. Nekdo je bolj introvertiran, potrebuje več časa zase, ni pretirano romantičen, je bolj spontan kot organiziran, manj zgovoren ali pa ima drugačen način izražanja naklonjenosti. Pri takšnih stvareh pričakovati, da bo nekdo postal popolnoma drugačen človek, verjetno ni ravno sprejemanje.

Po drugi strani pa se pod “takšen pač sem” včasih skrivajo stvari, ki niso osebnostne lastnosti, ampak nezdravi vedenjski vzorci, obrambni oziroma coping mehanizmi ali preprosto odsotnost osnovne odgovornosti do sebe in drugih.

Na primer: slaba higiena, kronično neizpolnjevanje dogovorov, nezmožnost opravičiti se ali prevzeti odgovornost, izbruhi jeze, silent treatment, ljubosumno nadzorovanje, laganje, popolno izogibanje konfliktom, zanemarjanje obveznosti ali pričakovanje, da bo partner ves čas popravljal posledice tvojega vedenja. Tudi če lahko razumemo, od kod takšni vzorci prihajajo, to še ne pomeni, da jih mora partner sprejeti kot nekaj nespremenljivega.

Enako velja za stvari, ki so se mogoče razvile kot način preživetja ali odziv na pretekle izkušnje. Nekdo se ob konfliktu popolnoma zapre, drugi postane obramben, tretji vse spremeni v šalo, četrti potrebuje nenehno potrjevanje. Razlog za vedenje je lahko povsem razumljiv, vendar razlaga še ni isto kot opravičilo.

Zato me zanima: kaj je po vašem nekaj, kar moraš pri partnerju preprosto sprejeti, če želiš biti z njim, in kaj je nekaj, pri čemer je povsem legitimno pričakovati delo na sebi in spremembo vedenja?

In še težji del: kako ločite med tem, da od partnerja upravičeno pričakujete osebnostno rast, in tem, da ga v resnici poskušate preoblikovati v človeka, ki bi vam bolj ustrezal?

Kaj menite o "love languages" in katera je vaša preferenca?

Tokyo Girls je skoraj uro dolg dokumentarec iz leta 2000 režiserke Penelope Buitenhuis, ki spremlja štiri mlade Kanadčanke, ki so na Japonskem delale kot hostess v nočnih klubih. Njihova naloga načeloma ni seks, ampak družba: pogovor, poslušanje, flirt, smejanje šalam, nalivanje pijače in predvsem ustvarjanje občutka, da je stranka zanimiva, zaželena in vredna pozornosti. Nekatere ženske so s tem takrat zaslužile presenetljivo veliko, dokumentarec pa pokaže tudi manj prijetno stran sveta, v katerem se meja med pristnim odnosom in plačano intimnostjo zelo hitro zabriše.

Sama kultura ni nastala čez noč. Japonska ima dolgo zgodovino plačane ženske družbe in zabave, od gejš do žensk, ki so v začetku 20. stoletja delale v kavarnah in zabaviščih. Današnja oblika hostess klubov pa se je posebej razmahnila v povojnem obdobju in času hitre gospodarske rasti, ko so postali del poslovne kulture salarymanov. Po večerji ali službi se je poslovno druženje pogosto nadaljevalo ob alkoholu v barih in klubih, kjer se niso sklepala samo prijateljstva, ampak tudi poslovni odnosi in hierarhije.

Zanimiv je predvsem psihološki del. Hostess pravzaprav prodaja obliko čustvenega dela: pozornost, zanimanje, občudovanje, sproščenost in občutek bližine. Antropološke raziskave opisujejo te lokale tudi kot prostore, kamor moški po zelo strukturiranem in hierarhičnem delovnem dnevu prihajajo po nekakšno čustveno razbremenitev oziroma iyashi, “healing”. Intimnost tako postane nekaj, kar je mogoče kupiti za nekaj ur.

Hkrati ima tak sistem širše posledice. Če se pomemben del mreženja, povezovanja s šefi in strankami ter neformalnega poslovanja dogaja ponoči v izrazito moških prostorih, lahko to reproducira tudi precej tradicionalne spolne vloge: moški kot poslovnež in potrošnik, ženska kot tista, ki skrbi za njegovo počutje. Raziskave japonskih podjetij so pokazale, da je bilo obiskovanje hostess klubov s strankami celo obravnavano kot del službenega dela, medtem ko so bile ženske iz teh neformalnih omrežij pogosto v drugačnem položaju.

Tokyo Girls je zanimiv tudi zato, ker spremlja tujke. V njihovem primeru je bil del “produkta” prav njihova tujost in zahodnjaški videz, torej nekakšen obrnjen eksotizem. Film zato ni samo zgodba o seksu ali nočnem življenju, ampak o tem, kaj se zgodi, ko lahko kupimo občutek občudovanja, pozornosti in skorajšnje intimnosti ter ko družba okoli tega zgradi celo industrijo.

Ker je dokumentarec nastal leta 2000, ga je sicer bolje gledati kot zelo zanimiv posnetek določenega obdobja in določenega dela japonske družbe, ne kot opis celotne današnje Japonske. Hostess kultura še obstaja in raziskave kažejo, da je povezava med nočnim druženjem, poslovnimi odnosi in spolnimi vlogami preživela tudi gospodarske spremembe, vendar se je okolje od časa snemanja precej spremenilo.

Naslednji docu post bo pa dokumentarec o moški ekvivalenci...

Včasih se lahko ob nekom počutimo neverjetno dobro: zaželeno, sproščeno, zanimivo, samozavestno, vznemirjeno ali zelo povezano z njim. Pa to še ne pomeni nujno, da je ta oseba dober partner ali celo posebej dober človek.

Po drugi strani je lahko nekdo zelo stabilen, spoštljiv, zanesljiv, čustveno zrel in ima podobne vrednote kot mi, vendar ob njem ne občutimo tiste posebne intenzivnosti, ki jo običajno povezujemo z zaljubljenostjo ali “kemijo”.

Jaz recimo to, da bi ljudje (predvsem sodelavci) malo manj sprasevali o privat stvareh in ne dajali nasvete za katere ne prosim.

And society still questions why women aren’t into dating anymore?
When such savages, after such a long time and list of incidents AND DAMAGE DONE, still get away with such a laughable punishment.
Meanwhile the victim can spend the rest of their days in therapy and trying to rebuild their life, and most likely the child too. Plus psychological anguish once the lowlife is back out.
</rant>

Zanimiv upogled.

Kolikokrat na dan/teden/mesec/leto/dekado vidite ali govorite z nekom, ki vas tako ocara da bi ga hoteli takoj blizje romanticno spoznati.

To je lahko mimoidoca oseba, ne sme biti pa nekdo ki ga niste srecali (celebrity itd) ali fictional character.

Torej kdaj ste zadnjic nekje mislili “WOW” in kolikokrat se vam to zgodi povprecno.